Roman je sestavljen iz treh delov, osrednji je vojni dnevnik Ostijeve matere, ki je izjemno, dragoceno in pretresljivo prievanje, ki bo, po mnenju recenzenta Boris A. Novaka "obveljal za enega izmed najpomembnejih dokumentov troletnega obleganja Sarajeva". Ta, skupaj z Ostijevimi monimi zgodbami, spomini in razlagami dejansko tvori 'srhljivo' ta pridevnik iz naslova je karseda utemeljen podobo bosanske vojne in vzporednih dogajanj v drugih okoljih, vkljuno s slovenskim. Tretja razsenost besedila so zelo natanni opisi Ostijeve bolezni in spopadanja z njo, ti podeljujejo vojnim pismom oz. dnevnikom njegove matere ter njegovimi spominom na to obdobje dodatno eksistencialno zavest. V prepletanju razlinih elementov je to besedilo zelo zanimivo in inovativno, ali kot v recenziji zapie Novak "kljub temu da gre za stvarna dejstva in verodostojne dogodke, uinkuje celota romaneskno."
Gre za tretji mozaini biografski roman Josipa Ostija (prva dva, Duhovi hie Heinricha Blla (Mladinska knjiga) in Pred zrcalom (Zaloba Pivec), sta izla leta 2016 in 2017) v neformalni trilogiji.
V knjigi so zbrani casnikarski zapisi, ki jih je avtor objavljal v istoimenski rubriki v casniku Vecer v letih 1993, 1994 in 1995.
V svojih zapisih ujame utrip mesta ob Dravi v drugi polovici 20. stoletja, kot je to kot koncizen opazovalec videl skozi lastno osebno in novinarsko perspektivo. Njegove rapsodije na priljuden in humoren nacin, obarvan enkrat z nostalgijo, drugic s kriticnostjo, opisujejo dogodke in ljudi v mestu. Vselej pa so napisane z iskrenostjo in ljubeznijo. O Pohorju, Mariborskem otoku, o dogajanju na mariborskih ulicah in markantnih Mariborcanih, ki so oblikovali podobo mesta. O kulturi in nekulturi, o druzabnem zivljenju, umetnosti, o navadah in obicajih ter se marsicem. Moja mala mestna rapsodija nazorno pricara mestno vzdusje; in to na nacin, kot ga nikoli ne more pricarati se tako dobro znanstveno napisana kulturna zgodovina mesta. Vsemu temu dodajo le se piko na i odlicne fotografije Gala, Skofica in Modrinjaka iz 60-ih, 70-ih in 80-ih let.
Vsekakor obvezno in neobhodno ctivo za vse nostalgike in vse, ki imate Maribor srcno in iskreno radi.
Pronicljiva razmisljanja dolgoletnega novinarja Dela in Vecera o slovenski medijski krajini, o lastniskih prevzemih najvecjih slovenskih dnevnikov, o pritiskih in vplivih na urednisko in novinarsko delo ter o drugem zakulisnemu dogajanju. Obenem in vzporedno pa osebna zgodba druzinskega oceta treh hcera in ljubitelja umetnosti, ki je prehodil pot od urednika Vecerove sobotne priloge do gospodinjca. Nekaksna konzerva s koscki casa.
Od casa do casa pogledamo nazaj, na prehojeno pot. Ko je to naredil Dejan Pusenjak, vse zivljenje novinar in urednik Katedra, Vecer, Delo), je nastal kolektivni roman o nas, nelinearna zgodba o casu, odprti sef s spomini. Skozi pripoved o enem tednu v septembru 2016 nabiramo fragmente in se pomikamo v casu nazaj in naprej, po Mariboru, Ljubljani in New Yorku, od casopisov k stedilniku in vrtcu, od frajgajstov, hipijev in genijev do slabih sefov, pospremljeni v glavnem z rokenrolom pa tudi s starejsimi popevkami. Avtor se vseskozi hvali z zlatim novinarskim pravilom »bil sem tam«.
Pripoveduje o ljudeh in receh, ki jih je gledal od blizu, vendar z neprestanim zavedanjem, da je cisto vsak nas stavek sestavljen iz misli, torej izmisljen.
V avtobiografskem romanu Osti pripoveduje o mosko-zenski ljubezni. Od ljubezni do mame in babice, prek prvih stikov z deklicami, do taksnih in drugacnih ljubezenskih dogodivscin z dekleti in zenskami, v katerih ljubezen kaze nesteto svojih obrazov.
Pesnik in pisatelj Josip Osti je v svojih dosedanjih pesniskih in proznih knjigah najpogosteje tematiziral ljubezen, kar potrjujejo tako njihovi naslovi kot tudi njihove vsebine. In vec kot ocitno je, da si ves cas nacrtno prizadeva rehabilitirati besedo ljubezen - in to v casu, ki ji ni prevec naklonjen. To pocne brez strahu, da bi mu ocitali sentimentalizem, kajti preprican je, da nas je prav ljubezen naredila cloveske. V eni izmed zgodnjih pesmi je celo napisal, da bomo brez ljubezni izumrli kot dinozavri.
V knjigi Pred zrcalom (belezke za neodposlano pismo Charlesu Bukowskemu ali nedokoncan roman, zgrajen iz posamicnih, vcasih v zivljenju tudi nedokoncanih ljubezenskih zgodb) Osti pripoveduje o mosko-zenski ljubezni. Od ljubezni do mame in babice, prek prvih stikov z deklicami, do taksnih in drugacnih ljubezenskih dogodivscin z dekleti in zenskami, v katerih ljubezen kaze nesteto svojih obrazov. Tako neznih kot tudi grobih. Pa naj gre za hrepenenje ali pozelenje, ali njuno prepletanje. Ljubezni se neredko loteva hudomusno, predvsem z ozirom nase. Oziroma z njegovo ze znano in prepoznavno pisateljsko vescino, ki jo zaznamujeta duhovitost in cloveska toplina.
Zapisi sociologa, filozofa in politologa Vlada Sruka so neprecenljiv prispevek k podozivljanju »druzbenozgodovinskega meteza« na nasih tleh od zacetka druge svetovne vojne dalje.
Znan je po svoji kriticnih odzivih na vsakokratne aktualne druzbenopoliticne dogodke in tako v svoji knjigi ponuja svojevrstno zmes spominskih zapisov, ideolosko-politicnih razlag, prikazov problematicnih konfliktnih situacij, eticnih in umetnostnih premislekov, anekdot, predstavitev nekaterih osebnosti in ilustrativnih zgodbic.
Predvsem gre avtorju ob pisanju spominov za premislek socializma in komunizma, kot sta se razvila v Jugoslaviji in svetu. V enem samem stoletju si je komunizem pridobil na svojo stran pol clovestva, pri tem je to veliko idejo seveda tudi zlorabil, prevaral je hrepenenje nestetih mnozic, zagresil celo vrsto zlocinov in prejel tudi zasluzeno kazen. Zlorabe pa ne razvrednotijo naporov vseh tistih, ki so se v zvestobi ideji neustrasno spopadali tudi s svojimi lastnimi komunisticnimi institucijami - kot pisec te knjige, ki striktno locuje med totalitarnim komunizmom na eni strani in demokraticnim, antiavtoritarnim socializmom ter avtenticni marksizmom na drugi strani, ki po avtorjevem mnenju se nista rekla zadnje besede.
Kot zapise Ervin Fritz v spremnem zapisu, lahko ta »zajeten zvezek spominov uvrstimo med naso najtehtnejso memoarsko literaturo«.
Knjiga Igorja Plohla Ne domisljaj si! je avtobiografska pripoved, ki predstavlja dve leti zivljenja mladenica, ki ga je zaznamoval tragicen dogodek, po katerem je nenadoma postal paraplegik in bil prisiljen temeljito preizprasati vse, kar cloveka dela cloveskega: odnos do telesa, do zivljenja in smrti, ciljev, prihodnosti, vrednot.
Postopki, uporabljeni v knjigi, nam s skoraj naturalisticnim opisovanjem (nam tako samoumevnega in tudi tabuiziranega) telesnega prikazujejo, kaksni tujci smo z lastnimi fizisi. Na momente humoren odnos do tegob, s katerimi se mora spoprijeti mladenic, prej poln energije in zagona in na zacetku uciteljske kariere, tragicno obraca v optimisticno. Osebe v knjigi so sicer realne, kot se za avtobiografsko izpoved spodobi,a ideja je vsekakor tudi literarna in vsesplosno zivljenjska: kako odvisni smo od nacrtov; kako je velikokrat prihodnost tista, ki je nasa sedanjost, in kako malo je sedanjost ta, v kateri smo pripravljeni ziveti.
Avtor se sicer ne odpove lastni perspektivi, a ta ni edino, kar zeli z nami podeliti. Velikodusno nas popelje po zamolklih, zadusnih prostorih tesnobe, bolnisnic, strahu, jeze, a tudi upanja, zelje, nesebicnosti, optimizma - torej, cloveskega najslabsega in cloveskega najboljsega. Kdor doslej ni mogel razumeti, da biti invalid ni le nezmoznost hoditi, ampak je tudi umanjkanje samoumevnosti lastnega telesnega, na cemer sloni vecina nase biti, bo po branju te knjige temeljito premislil vrednost »hise«, v kateri biva. Nenazadnje pa bo vsak, ki se z invalidnostjo sooca in se mu v kaksnem trenutku zazdi, da je sam in da ne zmore, ob branju nenadoma spoznal, da ni in da zmore. Vsekakor je Ne domisljaj si! ctivo, ki mora biti na policah vsakega rehabilitacijskega centra in ambulante, pa tudi na nasih domacih policah. Da ne pozabimo, da je ne misliti na bolecino velik blagoslov.
Najvecja vojna 20. stoletja ga je posrkala vase pri rosnih 18 letih, ko je prav leta 1941 vstopil med partizanske vrste in prezivel do njenega konca, ki se je na obmocju Slovenije zavlekel se cez datum, ko je preostala Evropa ze proslavljala zmago.
Nikoli ni stal v prvih vrstah, ko so se delile pohvale ali pripenjala odlikovanja. Visoko v svoja devetdeseta je ohranil radozivost kmeckega fanta iz dolenjskega St. Jurija, ponosen na oceta Maistrovega borca ter do danasnjih dni predan temeljnim ciljem upora proti okupatorju. Zato bo za vedno ostal junak Menine planine in ponosen glasnik popolne domovinske predanosti, tiste nevidne a v vecjem delu razkosane dezele prisotne sile, ki ga je ze pred bozicem 1941 napotila med prve slovenske partizane. Tudi po Frantini zaslugi je Slovenija v 21. stoletju, »ko se okoli nas najtrsi mrak je storil« ohranila obraz in dostojanstvo ...
V poplavi spominov na to izredno dobo (v pozitivnem in negativnem) smislu so Frantini spomini unikat, saj gre pravzaprav za golo samoizpoved, pripoved o zivljenjskih situacijah, ki so izoblikovale njegovo drzo, a ga hkrati ob sicersnjem zgodovinskem toku prenasale od ene do druge odlocitve. Od tod tudi naslov Trenutki odlocitev.io
Zivljenjska pot kapetana mariborske enajsterice, Legende, Marcosa Tavaresa, je posuta s kamni. A zdi se, da so prav te prepreke tisto, kar Tavo zene naprej. Vznemriljivo, zanimivo in navdusujoce branje.
»Vedno je mozno uresniciti sanje. Ni vazno, od kod prihajas.
Ce trdo delas, lahko dosezes vse, kar si zelis.«
Marcos Tavares
***
Od decka, ki spi z zogo, do strelskega rekorderja slovenske lige.
Od favele do Lige prvakov.
Od lakote do diete.
Vzponi, padci, upanje, romanticna in neomajna ljubezen z zeno Leticio, duhovniski poklic, nepozabna tekma s Celticom, vera, najvec nastopov za svoj klub, znoj, najhitrejsi gol v zgodovini slovenske lige, trdo delo, mentorstvo za zivljenje, disciplina, Vijol'cni bojevnik mesta, Nogometna akademija Marcos Tavares, otroci, dobrodelnistvo, samba. Vse to in se mnogo vec je Marcos Tavares. Marcos, ki je na ti z marsikom, tudi z Jezusom, Ronaldinhem in Zlatkom Zahovi´cem. Nogometas prisrcnega nasmeha in morilskega instinkta. Clovek, ki pozna bitke, tako z nasprotnim mostvom kot z lastnimi napakami. Tisti Brazilec, ki je v resnici Mariborcan. Topla in lepa oseba, zaradi katere je Ljudski vrt ze vec kot desetletje se za odtenek bolj ljudski kot sicer. V mestu, ki mu negotovost ni tuja, je od leta 2008 ena stvar kristalno jasna: vsi vedo, kdo nosi na hrbtu 9. Marcos Tavares. Kapetan. Legenda.
